Grobnica na Kostanjevici hrani posmrtne ostanke zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Burbonov. Karel X., ki je zasedel prestol kot tretji izmed bratov leta 1824 (po smrti Ludvika XVIII.), je s svojim načinom vladanja, zaradi česar je prihajal v čedalje večja nasprotja s parlamentom, leta 1830 sprožil tako imenovano julijsko revolucijo. Kralj je moral zapustiti prestol in skupaj z družino tudi Francijo. Najprej so odšli na Škotsko, v Edinburg, potem v Prago, leta 1836 pa so prišli v Gorico kot gostje grofov Coroninijev. Razlog, da so izbrali Gorico, je bil verjetno milo goriško podnebje, pa tudi strah Karla X., da bi zbolel za kolero, ki je takrat razsajala po Evropi, v Gorici pa je ni bilo.
Sedemnajst dni po prihodu v Gorico pa je devetinsedemdesetletni Karel X. umrl prav za kolero, kot edina žrtev epidemije tistega časa v Gorici. Ko je bolan ležal in umiral, je skozi okno svoje sobe gledal na Kostanjevico. Izrazil je željo, da bi ga pokopali v tej samostanski cerkvici. Tako je Kostanjevica postala »Mali St. Denis«, saj vsi francoski kralji, razen treh, počivajo v baziliki St. Denis severno od Pariza. Karel X. je torej edini francoski kralj, ki je pokopan zunaj Francije, in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Ob zadnjem kralju Francije, simbolu slave in moči te kraljevske dinastije, so želeli biti pokopani tudi drugi člani te družine. Tako so v kripti na Kostanjevici pokopani zadnji potomci francoske veje Burbonov.
Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije, ki ima svoj sedež v mestu vrtnic, v Novi Gorici, je v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica leta 2003 začelo urejati del zelenjavnega vrta, ki ga je dal samostan na razpolago za ureditev rožne zbirke. Na preurejenem vrtu je bila tega leta posajena zbirka starih vrtnic, burbonk. Tako vrtnice, ki nosijo ime po otoku Île de Bourbon (danes se otok imenuje Réunion) in je bil v času njihovega nastanka v lasti francoske kraljevske dinastije Burbonov, krasijo vrt ob samostanski cerkvi, v kripti katere počivajo zadnji kralj Francije in člani njegove družine, skupaj z zadnjim prestolonaslednikom iz družine Burbonov.
Na tem otoku je leta 1817 prišlo do slučajnega križanja kitajske vrtnice Old Blush in evropske damaščanke Quatre saison. Vrtnice so se ponašale s cvetenjem vso sezono, z rožnatimi barvami in dišavnostjo. Svetu so bile odkrite v Parizu prvič leta 1819 in ponovno 1821. S povratnimi križanji so jih vrtnarji vzgojili preko 1500 različnih vrst. Večinoma so se izgubile in danes je večina od okrog 80 ohranjenih vrst zbranih na našem vrtu, zbirka pa se vsako leto veča.
S tem številom se rožni vrt na Kostanjevici uvršča med največje zbirke v Evropi in na svetu. Ker je Nova Gorica mesto vrtnic in ima stilizirano vrtnico tudi v mestnem grbu, je vsako leto v mesecu maju organiziran Festival vrtnic. Glavne in najbolj obiskane prireditve pa se odvijajo prav med burbonkami na samostanskem vrtu.

Čipkarska šola Idrija od leta 1974 dalje deluje v okviru Gimnazije Jurija Vege v Idriji. Od leta 1992 je šola članica mednarodne organizacije za šivano in klekljano čipko - OIDFA.

Osnovna dejavnost Čipkarske šole Idrija je izvajanje izobraževanj v veščini klekljanja idrijske čipke po Programu Čipkarske šole Idrija za otroke in mladino, izobražujejo pa tudi različne ciljne skupine zainteresiranih odraslih posameznikov. Sedež šole je v Idriji. Oddelki Programa Čipkarske šole Idrija za otroke in mladino delujejo v Idriji, Sp. Idriji, Cerknem, Ledinah, Godoviču, Črnem Vrhu nad Idrijo, na Colu, v Podkraju in v Vipavi. Šolo letno obiskuje okrog 400 otrok v starosti od 6 do 18 let. Za njih je čipkarska šola aktivnost, kateri namenjajo svoj prosti čas. Različne oblike izobraževanj za zainteresirane odrasle posameznike potekajo v Idriji in glede na interes tudi v drugih krajih doma in v tujini. Poleg izobraževanj nudijo širok izbor kakovostnih ročno klekljanih idrijskih čipk in izdelkov s čipkami, strokovno literaturo, materiale in pripomočke za klekljanje, vzorce za klekljanje, oblikovanje vzorcev in izdelkov s čipkami ter druge storitve v zvezi s klekljano čipko. V času dejavnosti šole je odprta razstava del učenk šole. Šola je aktivna v slovenskem in mednarodnem prostoru, skozi različne promocijske aktivnosti in projekte se povezujemo z domačimi in tujimi klekljarskimi centri.

Mestni muzej Idrija posebno pozornost namenja raziskovanju in proučevanju idrijske čipke. V letih zbiranja se je oblikovala bogata čipkarska zbirka, ki jo sestavljajo najrazličnejši predmeti – čipke, vzorci za klekljanje, tekstilije s čipkami, prodajni katalogi čipk, pripomočki za klekljanje (jerbasi, bule, kleklji) in sodobnejši izdelki s čipko. V zbirko je vključeno tudi arhivsko gradivo, ki se navezuje na klekljanje (spričevala, računi, dopisi) in umetniška dela, ki imajo svoj navdih v čipki. V zadnjih letih muzej zbirko dopolnjuje tudi s čipkami in pripomočki za izdelavo čipk iz drugih evropskih čipkarskih središč, kot so Milano, Genova, Bruselj idr.

Antonijev rov je bil izkopan leta 1500 in je najstarejši ohranjeni vhod v rudnik v Evropi. Danes se po Antonijevem rovu obiskovalci podate v podzemni svet drugega največjega rudnika živega srebra na svetu. Vodnik vas popelje skozi podzemni svet do skritih kotičkov z dragoceno cinabaritno rudo in kapljicami samorodnega živega srebra ter do edinstvene podzemne kapele. Doživeli boste 240 milijonov let geološke preteklosti.
Idrija je mesto z najdaljšo rudarsko tradicijo na Slovenskem. Njena zgodovina je neločljivo pove­zana s petstoletnim pridobivanjem dragocene kovine – živega srebra. Idrijsko živo srebro je pomembno sooblikovalo razvoj svetovne znanosti, gospodarstva, medicine, ekonomije in bilo nepogrešljivo v postopku amalgamacije za pridobivanje zlata in srebra. Rudnik je v Idrijo privabljal najuglednejše tehnične ume tedanje Evrope, ki so skupaj z domačimi strokovnjaki v Idriji snovali tehnološke in tehnične inovacije evropskega pomena, izkupiček od prodaje živega srebra pa je polnil blagajne monarhij in držav, ki so si rudnik lastile v različnih obdobjih.
Po zaprtju rudnika je Idriji ostala izjemna zapuščina 500-letnega rudarjenja, ki jo danes priznava ves svet. Junija 2012 je bila »Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija«, dveh največjih živosrebrovih rudnikov na svetu, vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine. S tem je svet priznal edinstvenost in izjemnost dela generacij idrijskih rudarjev, ki so to dediščino ustvarjali skoraj pol tisočletja.

S pomočjo eksperimentov, animacij, videofilmov in naprav, ki delujejo na osnovi Hg, boste spoznali in doživeli pomen te edinstvene tekoče kovine, ki je spreminjala svet, ter njeno vsestransko uporabnost v znanosti, tehniki, industriji, medicini, kulturi in vsakdanjem življenju od prazgodovinskih časov pa vse do danes. Topilnica Hg se poleg moderne interaktivne razstave ponaša z največjo rotacijsko pečjo za žganje živega srebra na svetu.
Živo srebro – Hg (hydrargyrium) je edina tekoča kovina na zemeljski obli. Ohlajeno na -38,9 °C postane trdno kot jeklo in ga je moč kovati, vrelišče pa ima pri 356,7 °C. Zaradi izredne gostote (1 liter živega srebra tehta kar 13,56 kg) železna krogla zlahka plava na njem. Uporabnost živega srebra je bila zaradi njegovih lastnosti vsestranska – pri pridobivanju zlata in srebra, v medicini, kozmetiki, zobozdravstvu, kemijski in vojni industriji, kmetijstvu, enakomerno razteznost so izkoristili v termometrih, prevodnost pa v elektroindustriji. Alkimisti pa so bili prepričani, da iz živega srebra in žvepla izhajajo vse kovine in da je iz teh dveh elementov mogoče narediti zlato in kamen modrih.

Nova Gorica, mestece ob meji z Italijo, že sedem desetletij predstavlja srce sončne Goriške. Nastala je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto z blago klimo, zeleno in cvetoče vse leto, mlado in živahno, je prijazno domačinom in obiskovalcem z vseh koncev sveta. Je tako rekoč mlajša sestra italijanske Gorice, s katero prihodnost pišeta skupaj. Kot edinstven primer v Evropi dve mesti stojita tik ob meji, a brez mejnih prehodov ter v vedno večjem sožitju na vseh ravneh.
Nova Gorica je mesto vrtnic. To je privlačno mesto zabave, saj v vseh letnih časih različna prizorišča pod streho ali na prostem ponujajo bogat izbor dogodkov. Koncerti, festivali, gledališke predstave, sejmi, razstave in druge kulturne, kulinarične in etnološke prireditve bogatijo življenje domačinov in gostov. Nova Gorica je tudi igralniško mestece, ki v dveh zabaviščnih centrih in več igralnih salonih nudi zabavo z najsodobnejšimi igrami na srečo. Prijetno vzdušje se dopolnjuje z vrhunsko kulinarično in prenočitveno ponudbo ter storitvami za dobro počutje. Nočni lokali privabljajo mnoge, ki iščejo zabavo ob prijetnem druženju. Konferenčni prostori in oprema pa omogočajo organizacijo različnih dogodkov za poslovni turizem. Nova Gorica je prikladno izhodišče za pristno doživljanje zanimivosti in znamenitosti v mestu ter njegovi neposredni okolici.
Novo Gorico s severovzhoda pred mrzlimi vetrovi branita Trnovska in Banjška planota, čudovit svet s popolnoma drugačnim podnebjem, poln ljudskega izročila in naravnih znamenitosti, ki na svoj poseben način bogatijo pohodniške cilje. Željni miru bodo navdušeni nad široko razprostranjenim Trnovskim gozdom, ki vabi na kolesarske poti in planinske steze. Zeliščni center Grgarske Ravne ljubiteljem rastlinstva ponuja spoznavanje pridelovanja, predelave in uporabe zelišč.
Proti vzhodu se razliva vinorodna in zelena Vipavska dolina. V teh prijaznih krajih je doma odlično vino, avtohtone sorte kot zelen, pinela in klarnica, ki se odlično prilegajo k okusnim vipavskim jedem.